Herman Potočnik Slovenec
iz razpadle Avstro-Ogrske je leta 1928 izdal knjigo pod psevdonimom "Noordung".
Naslov pionirske knjige je bil Problem vožnje po vesolju. To
je bila prva knjiga, ki je večino svoje vsebine posvečala vesoljskim
postajam. V svoji knjigi je Potočnik predlagal bivalno kolo
za nosilno obliko vesoljske postaje. Njegove rešitve in ugotovitve
iz dvajsetih let XX. stoletja so vplivale tako na delo raziskovalcev
kot tehnologov. Navdihnil je oblikovanje številnih idejnih
konceptov vesoljskih postaj v petdesetih in šestdesetih letih,
celo tiste, tako emblematične kot je bila posneta v filmu Odiseja
2001.
Bivalno kolo je imelo predviden zunanji premer petdesetih
metrov, okoli svoje osi pa se je vrtelo z namenom, da ustvari
umetno težnost v bivalnem zunanjem obroču. V njem so bili laboratoriji,
kabineti, kabine, delavnice, kuhinja in kopalnica. Obstajala
je tudi krožna galerija. Line so služile opazovanju zemlje,
osončja in zvezd. Predviden je bil tudi jašek za dvigalo in
dvoje stopnišč, ki so vodili do osišča z vrtljivo zračno zaporo.
Energijo za vesoljsko postajo naj bi dobili z dvema velikima
vbočenima ogledaloma, ki bi žarčila sončno radiacijo na grelne
cevi, v katerih bi bila tekočina, ki bi z izparevanjem poganjala
turbine, te pa bi proizvajale enosmerni električni tok. Para
bi se nato utekočinila v ceveh, nameščenih na osojni strani
vbočenih ogledal.
Herman Potočnik je rano otroštvo preživel, po smrti očeta,
mornariškega častnika, v Vitanjah. Ko je oče umrl, mu je bilo
nekaj več kot dve leti. Mati se je po smrti očeta vrnila iz
Pule, kjer je oče služboval, v Vitanje. Potočnik je večji del
otroštva preživel v Mariboru.
Po končani realki v Mariboru je nadaljeval šolanje na vojni
tehniški akademiji v Modlingu. Akademijo je zaključil kot strokovnjak
jeklenih konstrukcijskih objektov s činom poročnika. Njegovi
učitelji so ga označili kot svojevoljnega in samozavestnega,
a hkrati resnega in prizadevnega.
Neposredno po končanišoli so ga napotili na fronto I.svetovne
vojne. Bojno polje je zapustil z neozdravljivo tuberkulozo
pljuč. Bolezen ga je s svojo vročico spremljala vsa leta raziskovanja.
Življene znastvenika Hermana Potočnika Noordunga je bilo v
povojni osiromašeni, gospodarsko razbiti Avstriji neznosno
in osamljeno.
Navkljub temu, da je bil po vojni invalidsko upokojen je leta
1925 sklenilštudij strojništva in elektrotehnike na dunajski
univerzi. Osredotočil se je v svojih raziskavah na raketno
tehnologijo. To dejstvo je bilo v veliki meri posledica njegovega
sodelovanja v univerzitetni skupini, ki se je ukvarjala z letalsko
tehniko in imela tudi svoj raketni oddelek.
Pionirji raketne in vesoljske tehnike iz začetka XX.stoletja
so Potočnika doživljali kot upoštevanja vrednega raziskovalca
toda posebnega.
Za izid knjige pri založbi Schmidt v Berlinu je bila pomembna
zveza s Hermannom Oberthom, ki tako kot Potočnik velja za pionirja
vesoljskih poletov. Potočnik se z Oberthom ni neposredno srečeval
toda imel je intenziven notranji dialog z Oberthovimi tezami
o vesoljskih poletih.
Vročično vizionarstvo, ki je ves čas ostajalo pod nadzorom
Hermanovega inženirskega znanja, matematičnega talenta, risarskega
talenta in tehnične usposobljenosti, je nadomeščalo časovno
stisko, ki mu jo je dodelilo življenje oziroma smrt. Že na
začetku leta 1928 so bila napisana sklepna poglavja knjige.
Knjiga je izšla decembra 1928 z letnico izida 1929 v kolofonu,
tik pred Potočnikovo smrtjo. Umrl je star šestintrideset let.
"Problem vožnje po vesolju" je obsegal 188 oštevilčenih strani
formata A5. Sto slik je narisal sam. To dejstvo je zelo pomembno
dejstvo!
Vsebina knjige je bila razdeljena na 62 poglavij z uvodom
in zaključkom. Pomemben del knjige govori o gravitaciji in
o načinih njenega premagovanja pri vesoljskih poletih. Slednji,
splošni podatki so prevzeti iz enciklopedije Cambridge!
|
